Stopinje mojih noči

oblivajo mi obraz

a to niso moje solze

in ni zlati žitni klas

Žitni klas ponosno raste v nebo

spominja te na tople dni

te vabi s svojim vonjem

ko se sred polja zablešči

Prepričan si

 da je prijazen

in da te vabi v svojo dlan

a ko se znajdeš mu na roki

ti je duša polna ran

Potem ga sklonjen vprašaš

zakaj te raniti želi

kriva je preteklost

ki ga vsak dan znova zaboli

Zakaj tebi se maščuje

če nisi nikomur storil zlo

in tvoja dejanja v življenju

je hvalilo nebo

Pa te pogleda s solznimi očmi

ker zanj za vedno sonce je zašlo

a nad teboj razteza

modro se nebo

Potem te nežno prosi

da oprostiš

 ker tebe je izbral

čeprav želi ob sebi te

ti rane je zadal

Milena