Kad me sretne
melankolija
sve dublje tonem
sve ispraznije koračam
i sve ledenije u meni
žutilo mjeseca bdi
Kad me ponese
melankolija
u oku joj tražim počinak
pješčanog zaborava
i trave što svijetle
Kad me napusti
melankolija
ne brojim korake
nepokošenog krajolika
u meni koji jesam
Tek sav zapitan
svrhu versi osluškujem
Melanholija izostri človeške čute ...
Točno.
Kao što se u zlu izoštre kriteriji i sagleda vrijednost Dobra.
Hvala, Nado.
Lp,
Mirko
Čestitke k pesmi, v katero je zašla melanholija ...
lp, Ana
Hvala, Ana na podčrtanku.
Znači mi.
Lp,
Mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!