čas
čas me pripogiba k zemlji
pa ne vidim angelov gnezditi
vidim svoj izvir
morali smo steči kot potoki
čez bregove
potem izlitje
v kar si zmeraj bil
oseba
prav ti
kam greš
kako imenuješ tisti kraj
ljubeči
ki piješ vino
in boš nič
te v grobu ljubljeno izpolni
tako zelo
da boš prav ti
tisti nepomembni cvet
skrit v srcu
potem
se ne vrneš več
na tiho pokrajino bo padal sneg
in misel
človek
bo počivala na tvojem licu
razumnost
lepote bežna sled
Lepa pesem in ganljiva. Rada berem takšno poezijo, ker me ob njej izpolni neka nostalgija. Se že veselim naslednje pesmi.
Lp, MILENA
hvala, Milena. tudi mene veseli ..., ta otožnost.
lp, m
...izliti se v sebe...za čas...za droben brezimen cvet...
Lep pozdrav v lepo pesem...
Majda
pozdrav, Majda. imaš občutek, ki mi je blizu.
lp, m
Ta pogled, ki se obrne k izviru ... in pričakovanje, ki ni strah - čestitke za pesem,
lp, Ana
Dobra pesem, kot vse tvoje.
Lp, Lea
draga Ana in Lea, lepa hvala.
m.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 27. 08. 2023 ob 04:34
- Prebrano 281 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 168.52
- Število ocen: 11