Po 6. uri
6. ura.
To ničesar ne pove.
Pretakanje molekul nesreče.
Čas agonije.
Izgube.
6.25.
Čas iskanja bilke.
Čas tišine.
Oblečena grem pod tuš.
Moja avra je dehidrirana.
Ničesar ne povem.
Kaplja z rokava pade na tla.
Pesem, ki je kot gravitacija, njena sila je znana, vendar so osnovni delci prenosa sil skrivnost(ni). Čas v pesmi je sicer determiniran, vendar morda le zato, da se z zamejitvijo poudari, zaokroži in poglobi prikaz notranje stiske in tavanja pesniškega subjekta, ki kljub vsemu želi jasno zavzeti svoje stališče, kot možen izhod. Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
- 26. 08. 2023 ob 18:33
- Prebrano 288 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 97.2
- Število ocen: 4