Naš gozd spomladi

je dišeč, sveže zelen,

šumeč, zlatorumen

na pozno jesen.

Poleti živahen

njegov je objem,

v zimi tih, ves rjav je

in zasnežen.

Je mogočen, skrivnosten,

ga krasijo orjaki,

v njem čist je zrak

in divjadi 

neslišni koraki.

Skriva mnoge zaklade

govori izkušen gozdar,

ko hodi po njem -

on naš velik je dar.

Ko narava pokaže

svoje ostre zobe,

vetrolomi, požari

vanj zaganjajo se...

Gozd rane si celi,

vse spet obnovi,

se počasi zaliže,

znova vse zaživi.

A človek včasih

je slab gospodar,

saj bolj od vsega

mu mar je denar.

So sečnje velike,

goloseki povsod,

se vejevje razmeče,

je važen le hlod.

Žalostno gleda

na vse to gozdar,

v gozdu je zmeda

trdi skrušen mizar.

Daj človek, poslušaj,

z njim pametno delaj,

v ta velik zaklad

bolj modro posegaj!

tolminka