Danes se mi je pot kar ustavila.

Zaradi dečka. In spomina na njegov prvi šolski dan v osnovni šoli.

Kdo mu dal je tople roke? S kom je v življenju delil koščke sreče? In kaj je boljše? Samo deček - brez imena. Tako neznaten je bil. Izrekel je nebroj mrtvih besed. Nihče ga nikoli ni nič vprašal, slišal pa je marsikaj. Tudi poklical ga ni nihče, zakaj bi torej sploh nosil kakšno ime?
Kdo mu odstopil torej je košček sreče?

Brezimno se tudi jaz danes počutim. Kaj je lepšega od tega? Odložim pogled med prhle špirovce, predvsem pa na hiše, raztresene vse križem po poljih in travnikih.
Ceste - tudi glavna - so bile v času šolskih dni makadamske, avtomobilov je bilo komaj kaj. Otroci so hodili v gručah. Ob prehodu poletja v jesen so zobali grozdne jagode. Zmeraj se je našlo kaj, kar je vzbudilo njihovo pozornost. Vmes pa so bili travniki z nekaj sadnimi drevesi. Domačije ob poteh je čas izbrisal. Tudi ljudje ki sem jih nekoč srečeval, so že zdavnaj pokojni. Razen redkih. Hiš ni več, če pa so, so obnovljene in zelo spremenjene. Koliko lastnih stisk si je moral deček od blizu ogledati … Pogumno je stopil vase in iztegnil roko do praznine. Premalokrat je oblekel morje ....

Ampak, saj zdaj je že velik. In kakšen objem, ki ne diši le po zatohli obleki, postani sapi njegove mame, je verjetno že ujel. In kakšen odgovor tudi, ne da bi se poprej potreboval posvetovati z komerkoli ....

Jernej Jager