Sediva v nekdanji slaščičarni.

Pred nama načeta rezina časa.

Kot kos posušene torte.

Sloj kreme, sloj drobljivega testa.

Dve skodelici.

Na pol prazni.

Na pol polni?

Postregla sva si sama.

Slaščičar počiva v senci cipres.

Ne bo ga nazaj.

Polmesec bdi nad njim.

Že zdavnaj je použil svoj kos.

Spogledava se.

Najina rezina je prevlečena s patino desetletij.

Rok uporabe je zbledel.

Plesnoba vsepovsod.

Nasproti naju se usede še en gost.

Palico prisloni ob mizo.

Pokima z glavo.

Staromodno je oblečen.

Dolgi, sivi lasje mu segajo do ramen.

Odloži posvaljkan klobuk.

V kotičkih ust zaigra rahel nasmeh.

“Pospremim vaju, ko bosta dokončala rezino.

Ni več daleč.“

Zmrazi naju ob teh besedah.

Čas pa se cinično nasmehne,

ustopi se pred naju in nama z galantno kretnjo

pokaže vrata.

Čas je.

Brezinbor