Nenormalna normalnost, kaotičnega miru,
petintrideset duš, nagnetenih v srcu,
čudovitost zloma prioritet in vrednot,
vsaka zmota budi novi preporod,
vsi enaki, vsak drugačen, večni!
Pogovori ob polnoči, o smislu in bistvu,
uničenje sebe, za voljo miru,
želel bi vsem isto in tisto,
kar vsak od nas išče, varnosti duše, tu,
na tem svetu, zdaj, pomoč, takoj!
Vsi posebni, vsi neskončni, identični v vsem,
preživetja željni in ljubezni,
srčni in duševni, za vekomaj izgubljeni,
med spreminjajočo energijo vesolja.
Dajte samo rasti, ne si časa krasti!
Hej Roko,
Všeč mi je pesem,
ki lepo sporoča:
"Ne si časa krasti,"
z idejo kdo bo koga
spet za peneze nategnil.
Lepo bodi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Roko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!