Ko se razbesnele reke
vrnejo nazaj v svoje struge-
zaskelijo stare rane,
kot bi bile ravnokar zadane.
Poplava je sprevod solz,
oblečen v črne gvante,
ki se počasi in molče

pomika za krsto
k zadušnici in pokopu.
Po poplavi
še enkrat pokoplješ
mater in očeta,
ki ju več ni,
da bi ti stala ob strani
ob tvoji grozi in obupu.
Ob njej še enkrat pokoplješ
prijatelje, s katerimi
so se na karšenkoli način
razšle tvoje poti
in si kot danes
bil nesrečen in sam.
Poplave ti še enkrat odnesejo
najljubše igrače
brezskrbno otroštvo
in ljubezenska pisma,
ki si jih skrival pod vzglavjem.

Ko s sten oklešeš
z blatno vodo

prepojeni stari omet,
te sredi poletja zazebe do kosti-
z golih kamnov in opek
z jezikom ližeš
poslednje stopinje toplote,
da bi si za večne čase
v brbončice vtisnil spomin
kakšnega okusa sta bila
varnost in toplina nečesa,
kar imel si za svoj dom.

Hovk