3.
Od zore do mraka
so moje roke
že štirinajst dni
neutrudne žlice rovokopača;
noge trdožive
gosenice buldožerja,
ki se borijo,
da bi moj mali svet
postavili na staro mesto.

Srce je kot batna črpalka,
ki črpa in potiska,
dokler ne popustijo tesnila.
Um je kakor tank,
dokler v kupolo
ne vdre solzilec.

Cherax in yabbi
je sladkovodni rak,
ki odvrže svoj oklep in klešče-
najbolj ranljiv
se najbolj skrije.

Danes so mi odpadle
roke in noge.
Ko mi odpade še prsni koš,
bom v svojem srcu
zagotovo začutil
globine strug,
ki so jih v njem
izdolble deroče vode.

Hovk