Utrujena ležem na blazine

in čakam da privid izgine

privid medveda

ki me  žalostnih oči pogleda

Na hrbtu svojem nosi hrano

da si zaceli skelečo rano

ki jo lakota mu je zadala

a jaz ob njem sem mirno spala

Kmalu se zbudim in gledam v nebo

tudi medvedu je lepo

modri oblaki me nosijo neznano kam

daleč od medveda stran

A jaz še enkrat želim ga razveseliti

mu kupe hrane zapustiti

ko na blazinah mirno spala bom

ko on iskal ponovno bo moj dom

Pred mojimi vrati srečen bo zaspal

mi žarek iz oči bo daroval

ko ptice pesmi bodo zažvrgolele 

in pesmi sinjega galeba zadonele

Ne odhajaj še od mene proč

medveda  milo prosim

on pa s prijaznim glasom pravi mi

naj ga v srcu nosim

Tedaj me sanje zapustijo

sprašujem se zakaj

medveda resnično 

 nikoli več ne bo nazaj

Milena