V zvoniku odbila

je ura poldan

in dan se prevesil

je v popoldan.

Drobne deklice, dečki

pod vasjo smo se zbrali,

da skupaj v šolo

bi se podali.

Torbe na ramenih

so nam visele,

glavice mlade

so si znanja želele.

Pot v šolo

bila vaška je cesta,

po kolovozu, čez travnike

vse tja do mesta.

Tam zgradba mogočna

nas je pričakala

in množica šolarjev

se je vanjo podala.

Na mizah črnilniki,

v naših rokah peresa,

po zvezkih s črtami

smo pisáli čudesa.

Halje pred packami

so nas varovale,

da skormne obleke

bi čiste ostale.

Učiteljica želela 

nas je dobro spoznati,

sočutna in blaga

bila je kot mati.

A še lepša od šole

bila pot je domov

po vseh stranpoteh;

na naših postankih,

veselje in smeh.

Ta pot se zavlekla

je včasih v ure, 

po kokošnjakih

že zaspale so kure.

Ko prišli smo v vas,

bile luči so prižgane

in starši imeli

so besede odbrane.

tolminka