Poznal sem fanta,

bil je mlad in korajžen.

Mu čas prištel je 16 let,

Takrat se porušil mu je svet.

Jaz poznal sem dekle.

Bila je mila in ljubezniva,

Pametna in očarljiva,

bila je vse kar fant si zaželi,

in ta jo dobi.

Fant jo je ljubil,

iz vsega srca.

Bolj kot svojo mati,

bolj kot sebe,

bolj kot domovino.

Najbolj je on ljubil njo.

Dekle ga je ljubilo.

Bolj kot kar koli,

na tem podlem svetu.

Polnem sovražtva.

V črnino odeto.

Je ona ljubila fanta.

Bil je ob njej redko kdaj.

Ko je bil,

takrat mu je bil raj.

Ko ga ni bilo,

ko je pred peklom stal.

Satanu zrl v oči.

Takrat je pisal pesmi,

da pozabil je ni.

Vedno je razmišljala o njem.

Redko ga videla,

A ko ga je,

to bil zamrznjen je čas.

In ko je šel,

takrat se je čas vrtel,

predolgo in premučno.

Posadil ji je drevo,

na njenem vrtu je stalo.

Mogočno je danes.

Daje senco fantu,

ki pod njo spi,

a se več ne prebudi.

Zalivala je drevo.

Skrbela zanj s tako strastjo,

ker pre hitro bilo je slovo.

Jokala je pod njim.

Vsak dan,

bsako noč,

vsako sekundo,

je jokala,

in se nikoli več nasmejala.

Sedaj ju ni več.

Ne fanta.

Ne dekleta.

Tam so le še spomini,

na srečne njune dni.

Le še ljubezen,

ko spita objeta,

pod krošnjo sveta.

Jure Krajnc