poezija kot omahovanje med zvokom in smislom
                                                                                                                            Paul Valéry

nekoliko višje od mene
na menuet
opevanja razgleda
zablisnejo polmediteranske stavbe
    Ljubljana – Trst
še nekaj minut postaj
na katerih ne izstopi
niti ne vstopi nihče
še nekaj nestanovitnih
rombov svetlobe
    tipajo kote okna
kot bi jih želeli naseliti

spletem še nekaj vrstic
postaj
iz medrastja
pridotikov
vstopam izstopam
vpijam te kap
                        lje
nepopolnjene votlinice
kar naprej
v te nepopolnjene

                              votlinice
odsevna območja
    v motno steklo
štrbunkne podoba
dveh premic
    na repu se ju hlastno oprime
točka:
premici a
in b
natrajani v poltrak
   roke
           so vse kar imata
neprestano jih iztegujeta
vrtita se
kot bi to imelo smisel

z mojo risbo
v megličastem steklu
sobiva morje
in ko prispemo se zazdi
da potniki za trenutek
zaščebetamo
vsak v svoji špranji
škripajočega medvagona
  naši odtisi
na sedežih se zabrišejo
  vemo da se je vedno
treba vračati
  izhodišča zehajo
ko nas ni

nekje med zvokom
in smislom sva
  nevidni premici na zemljevidu
točki
          votlinici
eden drugemu spremenljiva
meja
vnetljiva črta
                       ki
čeprav te že vidim
vse bolj pogreša
(na) glas

Lara Božak