PISMO iz KIJEVA
Na postaji zaljubljena:
jočeva,
od sveta pozabljena,
vlak te že pelje tja,
jaz pa ostajam doma.
Gotovo,
z nama je gotovo,
rože ne cvetejo,
gotovo,
ptice ne pojejo.
Rušijo,
z letali rušijo
našo nam Krajino …
Rušijo,
duše ne zrušijo!
Pišeš mi,
da še ni gotovo,
pismo iz Kijeva
pišeš mi,
v dušo ga skrijeva.
Gotovo,
z nami ni gotovo,
rože spet cvetejo,
pišeš mi,
ptice spet pojejo.
Pojemo,
Slavo ji pojemo,
domov zdaj pojdemo,
pišeš mi,
Slavo ji pojemo.
Na postaji osamljena:
pridejo
in vlaki odidejo,
tvoj še pripeljal ni,
obstal je v Krajini …
Zanimivo, v vseh deželah, državah so "krajine," predeli, kraji, za nekoga ki tam živi ali pride kot gost ali vojak je lahko občutje povsem drugačno, toda dejstvo, kot radi citiramo je "očem skrito..." Dokler se bomo bojevali bomo nesrečni, v mojem pismu slehernemu in človeštvu piše-m: "Ukinimo institucijo vojn...že enkrat, prosim."
Ah, če bi se ta trenutek vojna ukinila, bi se vrnili mnogi vojaki in na svetu bi bilo malo več veselja. Ta pesem nežno opozarja!!
brezumne brezumne vojne ...
Nesmisel vojne je nesmisel življenja
Lep pozdrav, Dejan
Svit, vsak ima svojo Krajino najrajši. Zakaj hočejo nekateri Krajino drugih? Nikoli ne bo sreče za njih! Lp, Caki
Nada, ukinitev vseh vojn bi bila ena sama želja mnogih, tudi nas. Več nas je v miru kot v vojni, pa vendar so vojne kar naprej. Naj jih bo konec! Lp, Caki
Damjana, Dejan, vse vojne so brezumne in nesmiselne. V njih trpijo navadni ljudje! Naj se konča trpljenje! Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: F2#Caki
- 16. 08. 2023 ob 17:26
- Prebrano 181 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 165.41
- Število ocen: 9