Sedmega avgustu leta 1895 (osemnajststo devetdeset in pet)
postavili so naš simbolni stolp.
Starost prihaja, a spet grem tja,
na Triglav – tokrat v spoznanju:
telo živahno je, kot je živahna misel.
Hodiva čez pašnike cvetoče v Krmi,
korakava počasi iz drevesnega zavetja,
želiva plezati v nebo, čez bele skale ...
Kaj naju žene, da greva na to pot?
Vzpon na Triglav je obred, je posvetitev.
Množice gredo tja gor ...
brez misli ... iz veselja, športa,
čeprav ta gora je skrivnost – simbol,
ki ga dojameš in začutiš sam (ali v dvoje),
ko v srcu sta ljubezen in pogum.
Nada
Ko v srcu sta ljubezen in pogum
Kaj je lepse od tega.
Lep vecer
Irena
Ah, res! Človek doživlja nekaj globokega, lepega ... in se sploh ne da izraziti z nekaj besedami; še v celi pesmi je le drobec.
Hvala za razumevanje občutenega!
Nada, lepo je biti na strehi Slovenije, tako govorijo. Upam, da bom zmogel in občutil radost. Kot mnogi. Kot ti. Lp, Caki
I ja bih na Triglav - znam da je super ;-)
Čestitke na pjesmi,
Ivan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!