Gora nad vasjo v nočne oblake se zapleta
z mogočnimi drevesi v oblake temne
z vejami v meglice se zavija.

Veter zvija krošnje drevja
buči v gorah, kot da se vojska zbira;
in prve kaplje – nočne solze, privršijo.

V hišah pod pobočjem trepetajo duše
kaj bo noč prinesla zdaj ob koncu suše.
Bo dežja le toliko, da travo bo zmočilo?!

Vroči dnevi so za nami
z dežjem prepojeni stari so vulkani;
vodni se bogovi v gorah zdaj jezijo.

Za gorami rdeči nočni so oblaki
bogovi s strelami prebadajo nebo
Pozejdon z vedri vode jih zaliva.

Napadalna sila neuklonljiva
z mečem pokonča sovraga
s puščico v srce se mu zarije.

Gozd stoletni se ne more ubraniti
skozi korenine plane vodna zdaj stihija
kakor zid mogočni, pred seboj vse podira.

Mogočne vode pridrvijo z gore
vse pred njimi se podira;
vse kar človek zgradil je – kar poradira.

Trenutek ta se zdi kot večnost
vojskovodja pa z vodo še kar prodira
in podira vse kar se mu kje upira.

Proti jutru, pa Pozejdonu pojenja sapa
divji ples voda se umirja
in nastopi mrtva – jutranja tišina.

Svet v dolinah je v novih strugah,
hladna meglica po gorah polega;
narava se človeku spet ni uklonila;

Tomaž Jevšenak