Čudna je luna.
Od polnega hleba,
do krajcev
mi reže rezine,
dokler ga ne zmanjka.

In spet ne speče novega.

Čudno je sonce.
Od pečenih jajc
do zmrznjene kokoši,
kot krupje gleda ruleto
na katero stavim
svoja pričakovanja.

In os zavrti se znova.

A najbolj od vsega
čuden sem sam.
Nebogljen sem bil rojen,
nebogljen bom umrl-
v vmesnem času
kakor Don Kihot,
se borim
z mlini na veter.

In neskočno pizdim in jaukam.

Ko bo Joule obkljukal
moj test
o notranji, lastni,
potencialni in kinetični
energiji,
svet ne bo drugačen,
le v meni bo
kakšen ohm
manj upora.

Hovk