Se počutim spet občasno kot takrat,
ko čutil sem še vsa negativna čustva,
ko glavo na blazino položim, ma komu jaz lažem,
nenehno premlevam zamujeni ves čas,
vsak dan, ko nisem ničesar storil, da bilo bi lažje.

Izgubljam očeta, fizično in psihično,
to me zelo muči, ostal bom le jaz,
sicer pa ga več za sebe ne rabim,
sem močen in zmorem, sam sebi dokaz,
a vendar zasleduje me žalost in me je strah.

Strah žalosti že odkar se poznam,
ni bila to moja je ideja,
so mi jo položili v glavo, a kam jo naj dam,
moral bi jo vreči na plan,
a kako se z njo dela, kako prireja?

Me zasledujejo dejanja iz prihodnosti,
mi kradejo dneve in čas,
se izrajajo v različne priložnosti,
a hkrati zategujejo pas.
Življenje ti ne pusti dihati, če zadržiš dah.

Vse bi najraje rešil na mah,
postavil vse figure na svoje mesto,
postavil pred vrata bi strah,
poslal skrbi bi na cesto
in rešil tako mene, kot njega, muke preživetja.

A, za kakšno ceno?

Roko