To niso moje solze in reka ni nič kriva
jutro se razlega v sivih barvah
kako naj imenujem nekaj
česar mi ne pripisujete
ker sem
a me ne vidite
odrekate mi skoraj vse pravice
če mi že naredite nekaj dobrega
to storite zaradi vašega
udobja in boljšega počutja
zgražate se
nad posledicami odlašanja
ne priznate
svoje vpletenosti
ne spomnite se več kako
ste me skušali zazidati
v nekakšen smešen oklep
niste edina vrsta
ki trpi zaradi slepote
od vašega pohlepa
je ostala samo roka
ki štrli iz peska
in blaten škorenj v strugi sramote
daleč od lastnika
ne znam jokati
ali se preprosto vdati
in obstati na vam všečnem nivoju
jočite vi
vi ki ste postali kar niste
bili niti hoteli biti
skale naj vam vrnejo bistrino v oči
Lepa pesem!
Lep pozdrav, Dejan
Kako resnično!
Čestitam.
Poslano:
09. 08. 2023 ob 19:20
Spremenjeno:
09. 08. 2023 ob 23:06
Dejan in Rajko, hvala vama!
LP, mcv
Nekoč smo bili ukoreninjeni v prostor, ki smo si ga delili z naravo. Ob hrepenenju in želji svojega majhnega mirnega prostorčka, postajamo premalo pozorni na svoja dejanja. Še manj pozornosti pa posvečamo dejanjem tistih izkoriščevalcev, ki jim ni mar za neizmerno moč ranjene narave, ki pa ne pozna bolečine, zato v svoji moči ni maščevalna. Čestitke za pesem, ki na nek način ponovno vabi v razmislek, kaj lahko storimo, da naša življenja ne bi postajala solzne doline.
Milan Ž.
Milan, hvala za prelep komentar - dober razmislek!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 09. 08. 2023 ob 17:09
- Prebrano 325 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 177.94
- Število ocen: 7