vonj magnolije
narava ki sanja v meni da lahko potujem priklenjen na zemljo z njimi ki nimajo kaj izgubiti
ki me oblači ko slečem imena vse do besede mama ki se vrača v toliko oblikah
v naročju sonca tiste žerjavice v prsih v katero piham ko je mraz in temu nespretno pravim vera
šepetam
vedno boš tukaj in onstran
le nekaj časa naj tečem z volkovi
kako bi brez nje v sebi
brez njenega najblažjega načina brat moj
ki moraš premikati gore kot atlas nositi venomer nositi
ki se te je zdavnaj nekoč dotaknila nežnost
njene pesmi
plameni violine
nemoč cvetov magnolije
Nežnosst za večnost. Globoka pesem, sega do neba. Bravo. Lp, Caki
Spekter bremen življenja in na drugi strani navidezna krhkost nežnosti. Izpoved te pesmi je morda tudi v tem, da je mogoče marsikaj uravnotežiti, če je to avtorju uspelo umetniško učinkovito v pesmi, polni močnih nenehnih nihajev. Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 07. 08. 2023 ob 00:21
- Prebrano 269 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 130.54
- Število ocen: 8