nekakšna balada, zgodba, ki je morda resnična ali bi lahko bila te dni

lp

pi

Pesem, ki se te resnično dotakne.

Predlagam pa nekaj popravkov, predvsem zaradi "arhajičnosti" verzov, pa tudi nakaj brisanja zaradi "preobloženosti".

Premisli!

Bianka

Glasno grmenje,

prevladujoče živahno besnenje,

strehe odnaša, drevesa so izruvana ruva drevesa,

na jasi kljubujejo šotori.

V njih se skrivajo se deklice,

vse okrašene z ruticami.

Držijo se za roke,

upajo na sonce.

Skupaj Kličejo prijatelja,

ki jadra nad oblaki.

S strastjo so izrečene vse besede,

ki jih nosijo jih v srcu.

Nakar zaslišijo Oster pok,

nekdaj močno veličastno drevo

klonilo je ob v vetru,

vrača se na premočena gozdna tla.

Pobesnelo Nevihto prerežejo kriki,

ob katerih človeku zaledeni kri,

deklice bežijo iz podrtega razdrtega šotora,

panično iščejo Bianko.

Upanja več ni,

odšla je brez besed,

solze se sprehajajo (tavajo?) se po mladih otroških obrazih,

kolena se dotikajo se tal.

Nad sredi jaso se razbežijo se oblaki, Oblaki nad jaso se razbežijo.

Prijatelj ni pozabil nanjo.

Bianki poda roko.   

Skupaj se sprehodita se v nebo. 

---- 

lahko tudi:

 Oblaki nad jaso se razbežijo.

 Prijatelj Binaki poda roko. 

 Skupaj se sprehodita v nebo.

Vejice naj bodo povsod, ali nikjer. Lahko pa bi bile spuščene striktno le na koncu verzov.

Predlagam pa prosti verz brez vseh ločil in velikih začetnic.

Lp!

Milan Ž.  

Najlepša hvala za vaš komentar :)  Zelo mi je všeč popravek vrstnega reda in predlog za vejice, ki jih bom z ločili in velikimi začetnicami obdržal.

V pretresljivo zgodbo je umeščena tudi simbolika bedenja nad tragičnimi dogodki prepleta preteklosti s sedanjostjo, ki sicer ne more pregnati bolečine, vendar lahko blaži strah samote slovesa in spregovori o tem, kakšno moč imajo in kako pomembni so dotiki! Čestitke!

Milan Ž.