
prišli so ponoči
kot popolnost nesmisla
brez človeka v sebi
groteskni
spočeti v temi blaznega uma
ki je z govorniških odrov
zahtevalo grozo v očeh žrtev
grozo kot smisel teh smrti
vročični
ekstatični govorniki
za njimi tisti ki jih nihče nikdar ni videl
sprhnelo plemstvo in bankirji
duh zatohlih katakomb
prišli so ponoči
in popisovali število zlatih zob
v tvojih ustih
zlato kot smisel teh smrti
in govorili
narod
narod
čistost
kot smisel vseh teh smrti
ljubezen pa je bila videti tako majhna
nemočna
glas razuma
kot presahla reka
tisto noč ko so prišli
in razglašali za sveto
zdaj belo zdaj škrlat
na žalost se bodo takšne zgodbe na vekomaj dogajale. Lepo si napisal v opomin!
Lep pozdrav, Dejan
občutek, kot da se nikamor ne premaknemo. spor med delom in kapitalom se nenehno kamuflira z mitom o naciji, tudi v časih, ko je znanje kapital.
ne ozaveščamo se, kdo financira najrazličnejše agenture in s kakšnimi cilji, zato ostajamo vedno pri posledicah, ko je običajno že pozno.
hvala, da razmišljaš z mano,
lp, m
Ljudje uživamo v različnosti Narave, izjemnih lepot, ledenih kap, tropskih vročin in zmernih pasov, osupne pa me nestrpnost do ras, religijskih prepričanj. Od kod zamisel, da je le ena rasa tista prava, drugi, če že so, morajo biti le hlapci superiornim gospodarjem. Srčiko, ki je v vsakem človeku božanska, pa neka zlobnost nenehno skuša odstraniti. Nenavadno, čeprav vsi želimo mir, pa se norci ves čas spopadamo kot tujci...ločeni od tiste "srčike..." Očitno naša groba in ostra inteligenca pogreša zlato mehkobo srca, ki ga kot dragoceno kovino kopičimo v trezorje...
Miko,
Kdo ne bi začutil te bolečine, ki jo opisuješ.
Vseeno bi popravil tvoje verze
ljubezen pa je bila videti tako majhna
nemočna
glas razuma
da bi se glasili
oni pa so tako majhni
v srcu, ki ječi po
nareku brezumja.
seveda pa tega nisem omenil zato,
da boš ti dejansko karkoli spremenil v pesmi. Ali pač!
RAma ni le margarina
težko je ugotoviti kaj se skriva v srcu človeka, tudi tistega, ki sebi verjame, da se bori z zlom, v resnici pa je obseden in uprizarja sveto klanje žensk in otrok. ne gre le za (užitek) umor in prilastitev tuje lastnine, ampak ga dejansko žene nekaj kar v njegovi glavi kotira kot sveto. ne razume sebe povsem. iz nenehne hlapčevske ponižnosti v katero ga žene gospodarjev bič se je naučil hinavščine do te mere, da se smeji medtem ko te žali, da bi vse skupaj prikazal kot humor.
kot če bi kazal nasmejan ksihtek nekdo s pištolo v roki ...
njegovo zgodovino piše njegov gospodar. toda, zakaj je treba zatreti, ves rod. ker so preprosto večne priče zločina storjenega nad njimi.
nemški psihiater, ki je sodeloval pri evtanaziji cca 30000 duševnih bolnikov in homoseksualcev, je na smrtni postelji pri devedesetih menda (in verjamem) izjavil, da ima mirno vest. v imenu zdravja rodu je zatrl za cel rod ljudi in to si do smrti šteje v čast. ravnal je v skladu s svojo vestjo in to najbolj čudi. kaj je potem vest.
vse do vprašanja, kaj potem, kje je ljubezen...
hare Raj ko
m.
Miko, prišli in naj nikoli več ne pridejo ... ker lepo je v miro si uleči in imeti srečo se zbuditi v novem jutru. Ta mirni počitek in jutranje vstajenje je največ, kar imamo. In smo! Hvala za ta mir! Vse ostalo, kar si zapisal, pa ni le opomin, je ukor! Lp, Caki
Čestitke k še eni pesmi, ki ubeseduje nrav bolečine,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!