Potaplja se dan v naročje senc.

Večer se nežno razteguje čez nebo.

V objemu svetlikajočih zvezd

se pripelje bleščeča luna, 

v pajčolanu sanj so oviti gozdovi.

A v meni vihar spominov.

Kot hudournik divjajo misli,

veter časa razkriva bolečino 

in ruva razgaljena čustva.

Toča tišine trga spanec.

Noč poje uspavanko z večerno zarjo,

dan maha v slovo v barvah žarkov.

Skrivnostna tema plete vzorce sna.

V daljavi neslišno prhuta sova

in travniki zapirajo rožam cvetove.

A moje srce parajo bliski samote,

rohnenje groma preglasi sanje

plima utaplja hrepenenje,

oseka v temi razpira srčne rane.

Ne, to nisem več jaz.

vihar je odnesel obžalovanja

in toča je uničila pričakovanja.

Moje srce zdaj bije v ritmu sreče.

Bolečino je odnesla plima.

Rane je prekril veter ljubezni.

Grom očitkov nima več moči 

in strela riše odpuščanje.

Moje misli, na blazini zaupanja,

mirno in brezskrbno spijo.

olgasem