Čisto prostovoljno,
po nekih nevidnih vzvodih
potisneš zapestja
še malo globlje v svoje okove.
Za tisto kapljo ljubezni,
ki si jo nekoč prejel
za svojo tlako,
vzameš v roke težje kladivo
kot ga vzamejo drugi;
preorješ več ledine
kot jo sosedov vol.

Zvečer omahneš,
kot bi te izpodsekala sekira
in obležiš kamor padeš.
Preveč dni
je brez jutra in večera;
preveč noči krajših
od petelinjega kljuna.

S težavo se pobiraš,
od tam kjer si obležal,
okleščen kakor bilje po toči-
z upognjenimi rameni,
niti s toliko moči,
da bi lahko s sebe stresel
prah in slamo,
na katerima si spal.
Vseeno kar vstaneš,
vseeno kar greš-
z nožem med zobmi:
vdano in predano
se znova napotiš
čez tunel brez svetlobe,
kjer v krikih nočnih mor,
kakor v bojnih pohodih
svojim sanjam režeš vratove.

Vse to in še več
za tisto kapljo ljubezni,
ki ti je nekoč usahnila
v razpokah izsušenih ustnic,
preden je pripolzela
do brbončic tvojega srca.

Hovk