Moja sramota
Obroči zlatega dotika
se zarivajo v grlo,
tišina se umika kriku.
Raztegnjena celota.
Ne, to ni pohota.
To moja je sramota,
zažira se vame,
zajedalcev gmota.
V gruči teles,
ne razume nihče,
tako, čisto zares.
V žilah hitenja,
ni hrepenenja.
Je le vdanost in
stalna pijanost.
Trezna sem v svetu,
ki vlada mu strahota.
To moja je sramota.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 03. 09. 2009 ob 17:39
- Prebrano 645 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 140
- Število ocen: 4
