Za pesem, ki Muza jo vodi iz zmede,

obet je občutja svobode brezdanje,

da z jutrom zadihajo lepe besede

kot zgodba resnična in čutno spoznanje.

Res lep je ta čudežni svet poezije,

kjer pesmi živijo ustvarjene zase,

resnici na ljubo, kot nekaj, kar sije

in skozi sinjino zna lepšati čase

v sožitju, objetim z resnico, ki klije.

Resnica je v slehernem kavlju besede,

ki vodi jo želja, da čustva odžeja,

pomirja in mislim dovoli zasede,

če stkane brez uma vprašljiva so preja

za pesem, ki Muza jo vodi iz zmede.

Z odtenkom subtilnosti vadim čuječnost,

ko iščem spoznanje o ritmu sožitja

dveh misli, ki rineta hkrati v nevšečnost,

iz niča spočeti tam sukata nitja,

da ne bi obstali na poti v povprečnost.

Počasi in vztrajno svetli se spoznanje,

da vse, kar površno je, nedokončano,

ustvarja prikrito resnico za stanje.

Med dobrim in slabim vijuga na plano,

obet je občutja svobode brezdanje.

Ko končno pristane z močjo, ki očara,

dojameš, da misel razgalja poeta,

ki včasih nespametno sebe prevara

prepričan, da pesem zdrsi kot zakleta

z vsebino pretkano, ki je le utvara.

Resničnost zasije, pravičnost prisede,

ko pesmi vsebina brez zla narekuje

naj  zlobi zasenči povzročanje bede,

ujete brez boja za misel, ki snuje,

da z jutrom zadihajo lepe besede.

Saj, kadar beseda se ne obotavlja,

drsi in poboža še misel, ujeto

med verze pomenske, ki zven jim nazdravlja

za spevnost jezika, ko pesem tke vneto

veljavne rutine kot draž, ki se javlja.

Tako kot različno je naše pisanje,

od nekdaj v različkih zaznamo prebrano.

Resnici na ljubo, vse to je iskanje

in trud je zaman, če izpade pretkano

kot zgodba resnična in čutno spoznanje.

koni