Bolečina me razjeda
od bolezni in samote
včasih mislim
da sem sama
ni na svetu več dobrote
Pa posije sončni žarek
vse se lepše mi zazdi
čutim
nekdo misli name
v sončnem dnevu
bol zbledi
Takrat pred mano ti obstaneš
začutim tvoj topli dih
ko nežno
dragi
me objameš
nisem sama
iz prsi se zasliši vzklik
Združilo je trpljenje naju
sva se objela in jokala
ko najin je korak zastal
da nisva sama
sva spoznala
Zato še dalje iskala sva poti
ki bi naju vodile do sonca
da vsaka solza se posuši
in da nasmeh na licu se porodi
ter ostane vse do konca
da nisva sama
sva spoznala
Res je, nikoli nismo sami ...
Lp, S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!