Zopet je čas za poletni pobeg,

kratko pozabo od kje si, kam greš,

v vročem objemu omamnega juga,

daleč od doma, daleč od vseh.

Odpravim v deželo se zlatega sonca,

kjer topla beseda resnično živi,

kjer danes in včeraj sta segla si v roke

in kuhanih rakov povsod mrgoli.

Tam ulic nakit je viseče perilo,

ki barva trpkost načetih fasad,

le redko uzrejo ga tuji pogledi,

iščoči draguljev vzdolž promenad.

Se čuda narave tam najde vseh vrst,

vulkane grozeče, cvetove dehteče,

kot Mars bi in Venera sledove pustila,

legende in mite z resnico spojila.

Vsega dovolj v tistih je krajih,

modrosti v okusih in vinu preveč,

v mislih postajam skromen, preprost, 

sladko življenje - kaj hočem več?

botermesec