Peče me sonce in žgoča vročina.

Iščem uteho, pod nebom zavetje.

Vode usahle, uvelo je cvetje.

Zrak je razgret, že dotik opeklina.

Zdaj je pečica postalo poletje.

Bleda je senca, zatohla sivina.

Sveža je, zdrava še kje tekočina?

Človek plačuje naravi imetje.

Skozi membrane ozonskega plašča

luknje zdaj vrta ljudi ignoranca.

Ego zahteva, prav vse si prilašča.

Zemlja  izziv je in ne toleranca.

Strup zdaj pohlepa naravo prerašča.

Človek spremenil človeka v izgnanca.

Potlej z neba se usuje nesreča.

Vse kar rodi se, vihar nam razsuje,

vreme tako se človeku maščuje.

Sušo zalije poplava besneča.

olgasem