Sonce se poslavlja,

ogrnjeno v oranžni plašč

naju zapušča.

Utrujene zvezde se zibaje prikazujejo.

Malo morsko mestece,

ki mu pravijo tržnica,

je v svoji nespečnosti

zatisnilo oči.

Poslušava valove,

ki se sprehajajo do skal,

pevec poje svojo pesem

spisano za zaljubljenca.

Sediva in opazujeva dogajanje,

besede so nepotrebne

oropan jezika ji povem,

da jo imam rad.

Ujet v čarobnem trenutku

upam, da se ne konča,

ona je moj kontrast,

boljši od vijolične in rumene.

Vsak trenutek z njo

je vreden več kot zlato ali gnoj,

njena navzočnost

na obrazu mi nariše nasmeh.

Pomiriti zna moje strahove,

ležim ob njej pod borovci

poslušam melodijo čričkov in lire,

ona je moj Orfej.

Miška,

s tabo bi tekel na konec sveta v natikačih!

Rojsović