arhitektka pojemajoče svetlobe
gradi svoj majhen mavzolej
iz tistega gladkega zaobljenega kamenja
ki ne more več raniti
njenih prestrašenih ptičjih prstov
v svojih vsakodnevnih nakanah
se samovšečno ljubkuje s previdnostjo
in iz trhle gline minljivih želja
oblikuje navodila za vse tiste
ki jih želi postavljati
v svoje majhne pisane kapelice
v teh polmračnih kapelicah
ki jih je trudoma sestavila
iz ostankov tistih svojih ljubezni
za katere drugim ni bilo mar
se igra gospodarico metuljev
in jim trga krila takrat
ko se ji zazdi da bi morda lahko
v njeno sebično zamaknjenost
prinesli preveč resnične slepeče svetlobe