Pomladna gospodična,
z Vami sem vedno uživala,
vrabce hranila, vabila,
na šolsko igrišče pritekala vratolomno.
Na Vaših zelenih laseh

sem s seboj izrisala po zraku

prvo gimnastično Zvezdo.

Se spomnite,

zelo vztrajna sem bila.

Vidite brazgotine poškodovanih kolen?

Nikoli se Vam ne bom mogla

dovolj zahvaliti,

ker ste tako nesebično

Svoje lase

vsuli predme.

Te Zvezde, ki so izbruhnile iz mene,

zahvaljujoč Vam,

so se že zdavnaj odrekle

pridevniku gimnastične

in so sprejele veliko bolj veličastne pomene.

Se spomnite mojega pogleda,

ko sem Vas

kot mali detektiv, kukajoč izza zavese

ujela

kako mojim brezam

vdihujete vetrove klorofila?

Spletala sem venčke iz Vaših belkastih marjetic

in si jih kot princesa stavila na glavo,

čeprav sem se tudi po fantovsko igrala s frnikulami.

Nemirna otroška duša

je tako rada plesala z Vami.

Nikoli se Vam ne bom mogla

dovolj zahvaliti,

ker ste mi

poslali veverice ...

Kako mila in ljubka bitja so

in kako sem se smejala tistega dne.

Zamerim Vam le,

ker ste tako nepremišljeno

v naše mestece poslali tisto Jagnje.

Ni se znašlo.

Žalosten pogreb,

ne želim se spominjati tistega dne,

ko so bili vsi otroci objokani.

Ne, nisem se zbujala z Vami

kakor ostali ...

Mene je zbujala gospodična Zima,

mene so zbujali njeni sinovi snegovi,

mene so prevzeli njeni kristali

na oknih moje sobe.

Okrog mene so prekrasno srebrnkasto kopreno

spletle snežinke.

Da, zbujala sem se z njimi,

na desni roki

bom za vedno nosila

srebrnkast prstan zaupanja,

čeprav me gospodična Zima

rahlo izdaja, nekam je skrila svoje sinove ...

Da,

srebrnkasto sem pijana, bila in ostala

in ne morem Vam pojasniti,

pretvoriti v besede te ljubezni med nama.
Tudi danes se razsujem po snegu,

poljubljava se in nežno in divje.

Moje zenice so nemirni kristali,

moja koža je ostala bleda od teh božanj.

Kakor vsaka velika ljubezen,

me je tudi ona ranila.

Gospod Februar me je nenadoma

brutalno prebičal,

me zaradi bolečin zaledenel.

Na žalost

se še naprej gledava s prezirom,
slutim pa, da hrepeniva,

da se ta prekleti primer

konča z mirom v najinih dušah,

da se naposled nekega dne prikaževa z roko v roki.

Nisem Vam povedala

mene je ljubilo poletje

mene je ljubilo Sonce

mene so ljubila morja

mene so ljubile reke

mene so ljubile vode.

Gospa Poletje je tako navdušujoča dama

in ob njej  sem se nekako

iz ličinke deklice, spremenila v metulja.

Ribe so se rade igrale okrog mojega telesa.

Neprestano se je dogajalo, da je priplaval neki brezvezni Som

in me opraskal s svojimi luskami.

K sreči sem potegnila nauk iz teh neplavalnih dni

ter se tako naučila soočiti se s Somi.

Ne vem ali je vse to bilo

slučajno ali namerno,

o tem sedaj ne nameravam razmišljati.

Želim Vam prišepniti,

da so me ljubili Delfini

in nežne jezerske trave.

V to čast želim z Vami popiti

kapljico najslajše pijače Vaših radostnih vonjev.

Pozabila sem Vam povedati

mene je rodila Gospa Jesen,

mene so rodila jesenska deževja in vetrovi

mene so hranili jesenski sadeži

in zato sem tako prismuknjeno pisana.

Včasih padam z deževji,

letim z jesenskim listjem platan.

Mati Narava je pač takšna

in tega ji ne morem in niti ne želim

zameriti, vsaj ne sedaj.

Gospodična Pomlad,

zaslužili ste si te modrikaste zamahe črnila,

zaradi vseh Vaših pojavov.

Vi, seveda veste,

kako se imenuje Vaš pojav, meni najljubši.

To naj ostane med nama.

Oprostite mi nezvestobo,

preprosto se dogaja,

da se zbujam s Srebrnkastim na prsih,

da letim in padam prismuknjeno - pisana

in da se včasih spomnim Voda

in vseh njenih daril.

Morda delujem grobo ...

Oprostite mi,

to moje iskreno bitje

se nocoj pogovarja z Vami.

Ne bi rada zvenela otožno,

a zelo mi bo žal,

če se nekega jutra ne prebudim v Vas.

Marko Skok - Mezopotamsky