1/5 PRIJATELJSTVO V VAZI 

 

V krasnem novem svetu danes je živahno.

Santin rojstni dan praznuje,

notranjost njegova srečno objokuje,

saj zdaj nihče mu ne kljubuje.

Vsi so tukaj zbrani, le enega ni ob strani…

 

Rene se sprehaja med žitnim poljem,

gleda prešerno pred svoj dosje,

po licu toči solze…

Stoji in strmi…

V tihoti, v tej jasni noči, polni zvezd

in njegovih misli, stoji in strmi v žitno polje …

 

Kresnička v daljavi …

vse svetlejša svetloba,

vse bližje se pojavi;

iz nje Ona se postavi

in le koraka dva pred njim se zaustavi.

V desnici drži lep klas,

položi ga v Renejevo roko,

se vrne v svetlobo,

ki se vse bolj oddaljuje in ugaša,

dokler ne postane kresnička v daljavi,

za Reneja le sen sanjavi.

 

Vse se je zgodilo nenadoma in hitro,

da je Rene imel časa le za en pogled.

A v tem pogledu je bila ohranjena

vsa blaginja te lepote.

 

Bila je krasna hči planin,

dehteča roža mogota,

a v sredi – samota in togota:

srce žalostno klopota,

na vse štiri strani išče vode,

a zmeraj popotnik je zablode

in nesrečnik pomote

v vročem pesku puščave,

nikoli veseljak oaze.

A čemu potem tudi gledal lepe bi obraze,

lepe postave barve rjave,

če pa v duši hranijo pokvarjene izraze?

K vragu pošljem take ideale

in grem v naravne maestrale.

 

 

 

 2/5 PRIJATELJSTVO V VAZI 

 

Istočasno v krasnem novem svetu

prijateljske vezi so spet na spletu;

duše vseh so na romarskem izletu.

Vstopi  Rene z Aljošem v roki in umetniči:

 

»Aljoša je dar lepote,

pošiljajo vam ga skrivnosti anekdote

iz čudodelnih poljan skritih sanj.«

Glas vseh štirih je tako prijazen in simboličen,

če je spojen v spevu:

»Dobrodošel v čustven krog krasnega novega sveta!«

 

Pogovor je voda na mlin življenju —

a produkt tega — srčna vibracija.

OH, ta čustven krog,

to duhovna je kompanija čustvene harmonije,

to glasovna je kooperacija miselne ideologije,

ki kroji jo ilustracija srčne simfonije.

To ni klasika filozofije,

niti romantika disharmonije iz kota depresije:

TO LE MOJE NOTRANJE SO FOTOGRAFIJE.

 

Aljoša je tarča pogledov;

tudi on je nekaj posebnega;

takoj je vidno,

da narava ni skoparila pri tej posebnosti.

Njegove besede so premišljene

in izrečene s tako razumno jasnostjo,

da še dolgo vibrirajo v zraku na razpolago …

Takole pravi:

 

»Moja mati, ki me vam pošilja je sončnica sveta,

žalostnega srca, polna svetlega duha.

Njen notranji in zunanji jaz je že več kot 100 let enak;

mlada v duši, mlad je njen obraz.

Prišel sem, da skupaj z vami ostanem mlad!«

»Toda ostati mlad v duši in telesno

je zelo težko!« reče Santin.

 

Sanressa nadaljuje njegovo misel:

»V moji rani – s cvetjem

nič kaj postlani mladosti,

sem spoznala mladeniča,

ki mu v telesni  lepoti daleč naokrog

nihče ni bil kos.

Priznam, nasedla sem

svojim najstniškim očem.

Trpela sem leto, dve in tri…

čakala, da se kaj zgodi.

In se je…(bolje, da se ni),

kajti njegova duša je bila tako stara,

polna gub in lišajev…

trohnela je in njegove besede

so že bile plesnivi pepel …

nihče drug razen mene tako ni trpel …

Res, tako zelo je bil pokvarjen moj lepotec.

In sem šla naprej …«

 

3/5 PRIJATELJSTVO V VAZI

 

Zmeraj moramo iti naprej, nikoli nazaj,

kajti v ozadju je minljivost, ki tako zahrbtno reže dušo,

da človek nehote zaide na krivo pot;

v ospredju so pa novosti,

ki človeka ženejo v svet

nepretrganega raziskovanja

 in neminljivega upanja,

da privre na dan

 v naši notranjosti nov izvir

za duhovno obogatitev korenine lepote,

ki je glavno mlinsko kolo

človekove notranje krasote.

 

Prešerni molk je pretrgal Aljoša:

»Poznal sem starko,

ki je v bližini gozda živela sama v leseni koči.

Nekega dne, ko sem se z gobami vračal iz gozda,

me je poklicala:

»Hej fantič, pridi malo sem!«

In šel sem. Rekla mi je:

»Bodi malo pri meni;

veš jaz sem starejša, pa zmeraj tako sama

in včasih si zaželim pogovora!«

 

Vstopila sva v  kočo,

postregla mi je z gozdnimi sadeži

in pristnim domačim sokom.

Potem mi je pokazala

sveženj papirjev popisanih s črnilom.

Pisala je pesmi; eno mi je prebrala:

»Ko jaz – uboga starka,

izločena od vseh

izmaličeno sedim v globini gozda,

obdana z mirom samote,

občutim blagi opoj notranje lepote:

duša pesmi poje notranje skrivnosti moje;

želi si v cvetočo bližino,

z lepoto posuto dolino,

kjer je srce – srce –

zmeraj mlado in naspano,

kjer so ljudje – ljudje –

zmeraj pravi in notranje zdravi!«

 

 

4/5 PRIJATELJSTVO V VAZI 

 

Pesem me je zelo prevzela,

starka presenetila.

Nisem mogel verjeti,

da to starejše, nagubano in upognjeno telo

 hrani v sebi tako lepe in mlade misli.

Potlej sem jo vsakič obiskal,

ko sem se vračal iz gozda.

Ona me je bila vsakič zelo vesela:

lepe pesmi mi je pela

in mnogo, mnogo govorila,

živeti me učila, jaz sem ji pa pomagal…

Toda njeno telo je bilo dotrajano,

ni moglo več kljubovati življenju.

Bolehala je in nekoč vsa bolna mi je rekla:

 

»Dragi moj Aljoša!

Moje telo je staro in dotrajano,

ne more več živeti, odšlo bo v temo zemlje.«

Potem je utihnila, ker je imela

velik cmok v grlu,

pa vseeno z veliko težavo nadaljevala:

»Toda moja duša (pritekle so ji solze),

bi še tako rada živela,

kajti tako mlada in tako zdrava vendar ne more umreti,

v tej mračni zemlji trohneti…,

(spet so tekle solze, tokrat tudi meni);

Aljoša, ne dovoli telesu, da bi se staralo,

duša pa ne, ali pa obratno,

da bi telo ostajalo mlado,

duša pa bi se postarala;

kajti nočem, da bi tako trpel kot jaz;

hočem in želim, da bi srečno živel!«

 

Njene zadnje besede so bile izrečene zelo tiho

 in v njih je bilo slutiti mladi veter,

ki so ga naredile peruti bele ptice,

katera je nesla starkino dušo v novo življenje —

v raj stvarstva in vsebistva!

 

 

5/5 PRIJATELJSTVO V VAZI 

 

Rene je rekel:

»Obe zgodbi sta ena celota;

v njima tiči ena celota;

v njima veje učena trdota – sklepna misel, vzpodbuda

in podloga za naš mladi svet —

to naša je naloga!«

 

Kwannona mu doda:

»Naša naloga je težka!

Ostati telesno in duhovno mlad!?

Toda, če ostanemo skupaj, smo močnejši…«

 

Prekine jo Bentina:

»Nič na svetu ni težko in nedosegljivo,

če je prisotna trdna volja!«

 

»In začrtan cilj z neprestanim upanjem!«

reče Sanressa.

 

»In včasih si moramo reči:

Življenje je lepo, kaj bi se jokal!«

zaključi čustveno sejo Santin.

 

Tudi jaz sem si sedaj tako rekel

in občutil sem, da mi manjka del duše.

To je prvič v času terapije,

kar pomeni, da je terapija uspela.

Z veselim korakom grem do studenca,

se osvežim in s starim dobrim občutjem

prispem do skrivnostne breze,

ki je ves čas terapije varovala del moje duše.

Zdaj je spet vse na svojem mestu.

Moje občutje je nepopisno,

vem le, da je moje celotno telo

 le ena skupna plast mravljinčaste vibracije…

 

 

Breza, veter, sonce, toplota,

misel, lepota, noč in dan …,

vem, da vam hvala ni dovolj,

a obljubljam vam,

da tisto kar v sebi imam,

hranil bom vse dni,

da čutil bom spoštovanje

do vsega tistega, kar cveti, dehti, zori …

pa tudi dozori …

Z mislijo, da ostanem(o) zmeraj isti cvet,

se vračam spet nazaj,

v krasni novi – vaš in moj -

lep in dober – moj Mali svet.

F2#Caki