Ujamem te v kozarec vode.
Stosedemdeset tisoč let
se je svetloba vrtinčila v tebi,
da je v nekaj minutah prišla do mene;
s pegami, mrki in obrati,
z eksplozijami in implozijami.
Počasi pijem,
požirke vrtinčim po brbončicah
in spuščam v grlo.
Si v meni?
Čakam.
Padem.
V črno luknjo
namnoženih zakajev.
Zanimiva pesem in morda bi še boljše delovala brez zadnjih štirih verzov (končala bi se z vprašanjem: Si v meni?), kaj praviš?
Lp, Ana
Ta pesem se je tri leta "pacala" - ni in ni mi šel zaključek, sprejmem sugestijo, popravljeno,pozdrave Nada
Popravila sem, ampak potem sem ugotovila, da izgubi, kar sem želela povedati z naslovom, tako da jo bom spremenila v prvotno verzijo, Hvala za tvoj premislek,pozdrave nada
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!