Oj Nada,

prej ali slej gre skozi podobna  občutja vsak človek,
da bi si okrepil vzdržljivost na čustvenem in psihičnem nivoju.
Ponavadi nekaj odide le zato, da se vrne v še vzvišenejši obliki.

Ena lepših misli, ki sem jo nekoč nekje prebral: "Če si nekaj zelo zelo želiš, pusti da odide. Če se vrne, bo za vedno tvoje. Če se  ne vrne, ni bilo nikoli zares tvoje."

V tvojem komentarju moje današnje objave  si povsem natačno zadela enega od trojice pomenov, ki sem jih vpletel v pesem. Tisto najmočnejšo poanto, ki ožigosa fanta , ne pa punce, pa zahteva kar globok premislek za svoje razkritje.
Naj ostane za enkrat skrita, da vidimo, če se bo kdo dovolj umetelno dokopal do osrednjega pomena.

Lep večer ti želim, še preden sonce ugasne (zaide) in tudi potem  

             Rajko

Hvala, Rajko, za zanimiv komentar.

Misel: "Če si nekaj zelo zelo želiš, pusti da odide. Če se vrne , bo zavedno tvoje. Če se  ne vrne, ni bilo nikoli zares tvoje.", 

se me je zelo dotaknila. To sem v odločilnem življenjskem obdobju celo nezavedno naredila in res: ni se vrnilo, nikoli ni bilo...

Everest ni višji od mojega Ega. Da bi ga osvojil ne potrebujem orožja temveč opremo. Toda mojemu Sebičniku ni dosti do tega, da bi bil osvojen, saj bi s tem postal Nesebičen, to pa ni po njegovem okusu. Ljubezen nima mere, ko si lastim nekoga, ki ga "ljubim" Ji vzamem mero, partner postane suženj in ni ga na tem svetu, ki bi to hotel biti. Ljubezen je kot sonce, greje vsakogar brez kakršne koli razlike, pa če je "dober ali slab."

Kad bismo barem znali mjeriti...

život pun mjera, a mi ne umijemo...

LP, Ivan