Na klopci sedim in gledam

kako dan ugaša.

Pod menoj planina,

zagrinja to temina, 

negibna je tišina...

Ta trenutek

sem si zaželela,

da pesem tiho 

bi zapela.

Tisto staro, znano,

ki prepevali 

so rodovi jo

pred mano.

Ni te več tu,

da bi skupaj zapela,

smrt te je rano,

prerano nam vzela.

Le te goré,

te naše planine,

obujajo vedno

mi nate spomine.

O, kako ljubil

si ti te gore,

kolikokrat si prehodil

te ozke steze.

Tako rahločuten 

bil si in mil,

vsake drobne stvari

si se veselil.

Ko tukaj posedam

v nočni tišini,

vračajo meni

se nate spomini.

Ni te več tu, da bi zapel,

v srcu pa čutim,

da si me ti,

edino ti res razumel.

Na klopci sedim in gledam

kako dan ugaša.

Širi se temina,

v meni je praznina

in tiha bolečina.

tolminka