NISMO IZGUBLJENI
Vse bolj postajam sličen
izgubljenemu oblaku
ki ga sušijo vetrovi
dokler ne bo izginila
njegova belina in oblina.
Ta prispodoba se mi je utrnila
ko naš zadnji prehod
iz vdiha do zadnjega izdiha
radi njega širi večnost svoj obod.
Zadnji izdih nekdo vdihne
ta nekdo je za to izbran
on je ponosen kot vest človeka
iz nič je ustvarjen vesoljni vsakdan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tomi
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!