Rada se sprehajam po gozdu. Skoraj vsak dan, v vseh letnih časih. Sprva pot vodi po asfaltu, ta pa se kmalu prelevi v makadam in nato v stezico. Enak enourni krog je utečen: poznam vsak ovinek, iščem spremembe, stikam za nenavadno izpeljavo umetnice narave. Še posebej sem pozorna po dežju – res ne maram žametnega svarilca in se mu izognem v velikem loku. Tokrat pa ne …

Nisem videla

nog črnih, pik rumenih.

Kriki do nebes.

Maca