kakor slepa miška v labirintu
iščem pot iz te zmešnjave,
zelo zavita – čudna pot
me je peljala v te daljave.


Življenje sem zakompliciral.
Bolj kot sem naredil jaz,
se skoraj že ne da.
Iskal sem v bistrih rekah kamne
pravzaprav še zdaj ne vem
v katero vrečo sem vse to nabiral.


Izgubljeno vse je
(se mi zdi)
življenje me je v kotu temne sobe zapustilo,
ne vem kako iz njega naj se zdaj izvijem.


Prah polega name.
Bela zima na vrh glave,
Slika pred očmi je bolj in bolj meglena.


Hrepenim po tistih časih,
ko so vsa darila še zavita
čakala nekje v omari,
da jih vzamem in odvijem.
Tista, ki ti povedo,
v katero smer se tvoja usoda naj odvije.


Čutim, da je pot končana,
da nekje me čaka klop v gozdu – sama-
Skupaj bova tam čakala,
da se pripodi ledeni piš z vzhoda.
Ko nekoč bo jutranja meglica
s Soncem zjutraj vstala
klopca v gozdu
bo spet

sama.

Tomaž Jevšenak