V jutru so žarki sramežljivi.
Prinašajo daljave,
pridih nedoumljivega,
ki se ti,
tu in tam,
zaplete v lase ...
zadišiš, ko se premikaš.
Misli so brez kaveljčkov in zank.
Lenobno se potikajo po zeliščnem vrtu.
Kaj dobrega boš danes zakuhal?

Slečeš se v besede.
In ko jih zmanjka,
se slečeš v gibe.
In ko jih zmanjka,
se slečeš v odmeve.
In ko jih zmanjka,
pustiš vetru,
da raznese tvoje dihe.

Da se kot poprh ujamejo
na neznanih zrklih.

nada pecavar