To naše mestece

bilo biser je doline,

priča burne zgodovine,

ki doživljalo jo je...

Nekdanjosti bled odsev

so zdaj pročelja hiš,

ob pogledu nanje

vtis žalosten dobiš.

Da razjeda jih zob časa,

le to nam povedo,

da o novi preobleki

samo sanjajo lahko.

Nekoč živahno mesto;

na Placu ob fontani,

po ulicah povsod

so se zbirali krajani.

So razpravljali glasnó,

nasvete si delili,

ko vzdušje pravo je bilo,

v gostilno so zavili...

Tu vlada zdaj tišina,

bolj malo je ljudi,

v srcu tega kraja

nič več živahno ni.

O domačnosti nekdanji

lahko le sanjaš še,

avtohtoni so v manjšini,

vse bolj otožno je.

Le peščica je krajanov,

ki se zavzema še,

za Gaso, Klanc in Plac...

še bije njih' srce.

Vse zgodbe starih hiš

v pozabo bodo šle,

ko še ti bodo odšli,

izgubilo se bo vse.

Mar nikogar ne boli,

ko gleda to srce -

le njim vseeno ni,

ki tamkaj še živé.

tolminka