ZA MAVRICO

S soncem v roki hodiš čez polje,
vedrega lica, dobre si volje,
polna je njiva sončnic rumenih,
lahke so noge, težav ni nobenih.

Sončničen cvet kot ti je mogočen,
podoba je sonca, visok in mogočen,
vendar se zavestno za soncem obrača,
ta mu da moč, zvestobo poplača.

Tudi jaz želim si tvojega sonca,
da s tabo bi hodil, daleč do konca,
po poti, ki so jo mnogi že prehodili,
daleč za mavrico, se bodo vrnili ?

V spominu še živih bodo ostali,
vseh tistih, ki so jih dobro poznali,
kaj vse lepega se za mavrico skriva,
spoznal bom, ko nekoč tam se dobiva. 

mlinarjev