O vi skale in drevesa,
listi, korenine, kamni
iz doline spred bifeja
izgledate tako omamni.

Srce tolče, v pljučih piska,
ko korak načne strmine,
vsa lepota in omamnost
že po parih metrih mine.

Hodim, grizem si kolena
in si mislim: kaj naj zdaj?
Kaj bilo je tega treba?
Kaj če šla bi kar nazaj?

A jaz pamet imam kot koza,
ki po kamnih rada skače
in na poti proti vrhu
veselim se slastne paše.

Tam na vrhu- skor' nebesa,
ko pogled v dolino šine;
ko srce napolni sreča,
vsa utrujenost me mine.

O vi skale in drevesa,
korenine listi, kamni,
ne le na pogled iz doline-
res neskončno ste omamni.

coprnica z barja