Zaliv želja in večnega hotenja
Vrhov Parnasa pravo je nasprotje
Valov bučanja ni – je le tihotje
Jutranje sonce zlati lesk življenja
In na gladini ni sledov trpljenja
Vsakdanjosti težave trdne skale
Zaliv so v členoviti lok obdale
Nad njim nebo je duše hrepenenja
In stihi brazdajo kristalno čisto
Morjé spominov na minula leta
Ki zapisujejo se v vodo slano
Morjé ki s hrepenenjem je obdano
Voda zelena v upanje odeta
Je kaj še lepšega poetu dano
Lep sonet.
Izbira je tvoja, a mislim, da bi bilo vredno postaviti ločila.
In morda še - Bi morda v prvi tercini lahko ukinil ponavljanje besede " valov"? Toliko drugih rešitev je ...
Lp, lidija
Hvala, naredil sem popravek
Kar pa se tiče ločil? Že 65 let pesnikujem brez ločil, Pesem enajstercev najlepše valovi brez ločil. Če pa je le potrebno ustaviti tok, uporabim pomišljaj.
"Stara navada - železna srajca!" (25 let srebrnih, 50 let zlatih, 60 let bisernih, 65 let železnih ...)
Pa ne pozabite, nikole nisem trdil, da sem pesnik. Sem le pasnikun (rimar, hajkar, gazeličar, ...).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dedihajka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!