NA NJEGOVIH RAMENIH
Gledala ga je z občudovanjem.
Zanjo je bil kot Zevs.
Na njegovih ramenih je zrla v svet.
Roke je imel hrapave od lesa.
Manjkale so mu konice prstov
Dišal je po žagovini,
Redko ga je videla.
Delal je.
Odraščala je svobodna.
V Savi je čofotala
s podvodnim možem.
V gozdu se je skrivala s škrati.
Trgala je z vrha najbolj rdeče češnje.
Do šole je živela v pravljici.
Bila je gozdna vila,
cvetoča princesa,
kraljica rečnih valov.
Vladarica v stari hiši
ob Savi pod Šmartno goro.
To je bil njen grad,
njeno zatočišče,
njena trdnjava.
Podrli so jo.
Sesuli v prah njen svet.
Vse se je spremenilo.
Življenje ni več pravljica.
Njegov vonj po žagovini je zbledel.
Povodni mož je utonil.
Škrati so izumrli.
Sava je polna odplak.
Gozd se duši od izpuhov,
Drevesa imajo pohojene razgaljene korenine.
Otroštvo zdaj slikajo vnuki.
Le vonj žagovine
še včasih vznemiri njene nosnice,
ki jo spet dvignejo
na njegova ramena.
Zelo lep konec.
Lp
pi
Čas je neusmiljen režiser, ampak.....
morda si mislila Sava je polna odplak ali zgolj za šalo zapisala savna.
lp Raj.ko je.Rama
.... ga je možno premagati
Nostalgija (kot se šika) ... kako resnično.
LP, mcv
Hvala, za opozorilo Rajko.
Napaka ni bila namenska, je pa za razmislit. Bo vseeno ostala kar moja Sava.
Lp. Olga
Hvala modri cvet
Res je resnična, privrela iz srca.
Lepo je prebrati, ko tudi bralec to začuti.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 24. 06. 2023 ob 00:07
- Prebrano 243 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 206.65
- Število ocen: 10