Pogrešam se.
V gibih,
vonjih in odsevih.
V dnevu, ki me vrti v predvidljivo.
Zmuznem se mimo ptic in slepcev,
mimo dežja in opranih grebenov.
Stopam
po mahu in listju ...
kot robot.
Ne zavihtim se do krošenj,
ne pogovarjam se z žarki in sencami,
ki se prerivajo na vrhu.
Ne zmorem se sezuti,
da bi dihala v zemljo
in prelizala njene okuse,
da bi veter pospravila pod kožo
ali preštevala krake
na dišečih bezgovih zvezdicah.

Naslonim se na skalo.
Postaja mehka.
Prsti - topli, čvrsti
se sprehajajo od temena do trtice.
Vročična sled se zavrtinči v podkožje;
čutim šumenje korakov in zvokov,
pod mano se majejo tla,
nelagodje se spreminja v čudenje,
valovanje postaja domače.
Pred mano se vrtinči mini tromba,
prelivajo se barve in vonji,
dokler ne ostane samo belkasta svetloba,
praznina in lahkotnost.

Roki me objameta
in posedita v naročju.
Primem ju -
šele ko zavrtim prstane,
vidim, da sta moji.
Suhi,
s kožo, ki izgublja pigment
in nemarno pristriženimi nohti.

nada pecavar