veliki fantki jočejo
a ko jih ne vidimo
ko skozi viharje hodijo
ko jesen izoblikuje veje
in gredo naokrog
v čarobne kraje
saj vedeti hočejo
kdo jih ima najraje
ko so doma
zleknjeni na kavču
z malim prehladom
in hecnim glavobolom
jočejo
veliki fantki
ki še vedno hiške v peskovniku zidajo
kocke zlagajo
vlakce premikajo
po stenah rišejo
in ljubeznivo mežikajo
ko hočejo nam sanje prodati
ko nočejo doma ostati
ko jih zob boli
in se pogumno obnašajo
skuhamo jim nežnega čaja
da se bodo med blazine pognali
prijeli luno za nos
in končno sladko zaspali