na kraju kjer se rojevajo zvezde
čisto blizu
v srcu
v uganki besede
gledam
izpustim sidro
za solze in smeh
in ljubi me otroška duša
kjer živim
med obrazi prednikov
v tej hiši brez sten
reci
zakaj hodiš k potokom
že zarana
mogoče
nekdo mora stopiti na vejo
splašiti ptice
predramiti molk
v bolečino
pobočja ostajajo čista
potokov žuborenje
zdravi mojo misel
kjer živim
med obrazi prednikov
v tej hiši brez sten
hvala, Marija.
lep večer,
m.
Dobra popotnica: oditi vase in nato v naravo ... čestitke,
lp, Ana
Narava je velika soba brez sten, ki nas ogreva, ohladi, navduši, prestraši, preseneti ... ohranja našo otroško dušo. Čestitke!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!