Draga Milena, zelo črne črke, oblačne besede, srhljivi spomini, zelo sočustvujem s tistim, ki je to doživel. Preživeti se da tako vrsto nasilja, a živeti celo življenje s tem, pa zelo težko in boleče. Enake spomine imam tudi jaz, le da se moja pesem konča z mojim tiho srečo ob njegovi smrti. Lepo si zapisala, dotaknilo se me je. Vse lepo ti želim, Majda.

Lep pozdrav!

Hvala za tvoj komentar. Občudujem tvoje dojemanje življenja in ljudi. Sama si spoznala, da nekateri pač nismo rojeni pod  "srečno zvezdo". A vseeno se stopinje ne izgubijo in korakamo do konca...kjer pač je. Z bolečino ali brez. Odvisno, kako si pač znamo postlati. Dosti si lahko sami pomagamo, če smo dovolj močni. Nekateri pa klonemo pod udarci življenja. Včasih pa pride nekdo, ki nas dvigne nad udarci življenja in znova stopamo dalje....

Vse najlepše ti želi

MILENA 

Prelepa pesnitev, Majda.  Vzpodbudila me je k razmišljanju. in sklenila sem najti "drugo zvezdo.  Vse grdo iz preteklosti bom probala izbrisati in tudi jaz bi se rada rešila  ljudi, ki mi prinašajo žalost in nesrečo. A včasih rajši potrpim, čeprav me boli, ker me potrebujejo. Takšne ljudi ne morem zapustiti ker jim želim polepšati dan, so osamljeni, a vseeno me vedno znova ranijo. Enostavno probam spregledati njihova dejanja, jim odpuščam, jih ne zapustim in se tudi ne maščujem,  a krivi so za moje solze. Mogoče bi jih morala vseeno zapustiti in iti tja, kjer mi je lepo. Še enkrat hvala, da si mi napisala takšno lepo pesem, večkrat jo bom prebirala in probala stopati po stopinjah, ki si jih nakazala. Hvala!

Vse lepo ti želim

MILENA